"Anus Rona Atheyja ima posebno mesto v zgodovini sodobnega performansa… Njegovo telo je predstavljeno kot sveto (navdahnjeno od nečesa božanskega, njegova potencialna transcendenca pa večno iztrgana nazaj v imanentnost telesnih odprtin in mesa) in upodobljeno kot slika. A slika česa? Izraza "queer telo" ali "queer subjekt" za to nista dovolj."
— Amelia Jones, Holy Body, TDR 2006
Cikel 'Self-Obliteration' označuje "post-AIDS" obdobje Atheyjevega dela, v katerem je raba objektov manj simbolična in meji na nesmisel, vendar z eksplicitnostjo in neposrednostjo ohranja ostrino. Atheyjevo telo ni pasivno truplo, nasprotno, v svojih dejanjih je boleče živ; pred nami se razgalja zavrženo telo, a nikakor morbidno. Dejanje v 'Self-Obliteration I' je ponavljajoče se česanje, ki v krvavih odtenkih spominja na akcijo Marine Abramović 'Art Must Be Beautiful', medtem ko v 'Self-Obliteration II' Athey preizprašuje interpretacijo koncepta 'jouissance' kot ga Lee Edelman podaja v knjigi 'No Future: Queer Theory and Death Drive', in jo ponese še korak naprej v avtoerotiko. Franko B. je performans opisal "kot da bi gledal Pamelo Anderson na LSD-ju".
Atheyjev cikel 'Self-Obliteration' se je razvil iz serije performansov, ki jih je prvič izvajal v 90-ih letih in v katerih je telo svetnika zamenjal z lastnim telesom, okuženim z virusom HIV. Ta prezentacija živega trupla se pojavlja v performansih 'Deliverance' (Ron Athey & Co.) in 'Incorruptible Flesh' (Athey v sodelovanju z Lawrencom Stegerjem), ki sta bila na ogledu v Cankarjevem domu leta 1997, ter v interaktivnih dalj časa trajajočih performansih, ki jih je Athey leta 2006 izvedel v okviru National Review of Live Art v Glasgowu in v Artists Space NYC. Takšno telo je prisotno tudi v performansu 'Incorruptible Flesh: Perpetual Wound' (Athey v sodelovanju z Dominicom Johnsonom), ki je bil leta 2006 uprizorjen po naročilu londonskega Chelsea Theatre. Performans 'Self-Obliteration' je bil v konfiguracijah I, II ali III predstavljen v Galeriji Arnolfini v Bristolu; Hebbel am Ufer, Haus der Kulturen der Welt v Berlinu; National Review of Live Art v Glasgowu in v Arte de Accion v Madridu.
Ron Athey je notorično znan umetnik iz Los Angelesa (USA), nedavno preseljen v London, in je kot queer umetnik aktiven že skoraj trideset let. Umetniško pot je Ron Athey začel v začetku 80. let 20. stoletja in jo kot igralec, likovni umetnik, publicist ter predvsem kot performer, po letih tavanja v opojnosti drog in ulice, nadaljeval v začetku 90. let, začenši s serijo performansov, t.i. trilogija mučenja. Njegova zgodba s HIV okuženo krvjo je poustvarjena v veliko samostojnih performansih kakor tudi v večjih gledaliških uprizoritvah ('Martyrs and Saints' (1991), '4 Scenes in a Harsh Life' (1994) in 'Deliverance' (1997)). Teme, ki se prepletajo v njegovem delu so okužena kri, obsoletno telo, bolečina ob izgubi ljubljene osebe, queer estetika in homoerotika. Njegova dela so vsa prežeta z odporom do obsesionalne krščanske vzgoje, ki jo je bil deležen, in univerzalne erotike. Galerija Kapelica ga je gostile že dvakrat s samostojnima performansoma ('Suicide/Tatto Salvation' (1996), 'Solar Anus',1998), leta 1997 je s svojo veliko gledališko zasedbo nastopil v Cankarjevem domu na festivalu Lepota ekstrema ('Deliverance' in 'Incorruptible Flesh'), nazadnje, leta 2004, pa s performansom 'The Judas Cradle', ki ga je izvedel v sodelovanju z Juliane Snapper, skupaj z zavodom Aksioma gostili na celonočnem dogodku Visions of Excess na gradu Kodeljevo.
