Koreografsko in plesno delo Snježane Premuš je že po njeni vrnitvi iz London Contemporary Dance School, kjer je svoje izobraževanje zaključila z magistrsko nalogo, zaznamovano s fundamentalnim koreografsko-plesnim vprašanjem o telesu. Tako so že njena prva dela nakazovala različne ustvarjalne interese za možne perspektive, kako misliti telo in tisto, kar spreminjamo v problem, ko se skušamo dotakniti njegove telesnosti. S predstavama Ozvočeno telo #1 in #2 ter s serijo Zgodbe o telesu idr. je Premuševa začela graditi zalogo možnih pristopov k načinom, kako telo obrniti navzven, da bi postala problematika njegove telesnosti gledalcu razvidna in dostopna. To je počela s povsem materialnimi pristopi, kakor tudi z aplikacijo tehnologije, s katero je telesnost pred našimi očmi v sodelovanju z Ignazem Schikcom digitalizirala v zvočno informacijo in si z njo zagotovila gradiva za kompozicijske odločitve.
V zadnjih letih je Snježana Premuš postala certificirana mojstrica telesne metode, ki se je v šestdesetih letih, ko so ameriški koreografi in praktiki sodobni ples razstavili na temeljne delce, začela razvijati v ZDA (njena začetnica je Bonnie Bainbridge Cohen) in ki se imenuje BMC (body-mind centering), fenomenološko-materialistična telesna metoda, v kateri se lahko fenomenologija in materializem srečata prav zaradi tega, ker imamo opravka s človeškim telesom. Snježana Premuš s principi vzpostavlja pogoje, v katerih si plesalčevo telo lahko zagotovi samoopazovalen instrumentarij za razvidne in nerazvidne gibalne procese v telesu. S tem instrumentarijem lahko doživlja in razume, kaj se v telesu dogaja, kje se dogaja in kateri anatomski segmenti so mobilizirani pri gibanju.
V zadnjih letih je Snježana Premuš to metodo vnašala tako rekoč v vse umetniške programe Zavoda Federacija, v serijo Fizične manifestacije pa je s procesnim delom vključila plesalce in igralce različnih plesnih provenienc in tehnik (Sanja Nešković Peršin, Mateja Rebolj, Tina Valentan, Teja Reba, Gregor Zorc, Katja Legin, Melina Iordanidou, Liza Šimenc idr.), pri procesnem delu, ki se je zaključevalo z vrsto faznih dogodkov, pa je vključevala gledalce in opazovalce različnih profilov, poklicev in senzibilnosti, ker jo je zanimalo, kje je tisti prag, kjer gledalski »telesni sprejemniki« njenemu delu zagotavljajo razvidnost. Njena dela Inteligentno telo, Dvojnik, Fizične manifestacije: Poiesis sebstva in Vsak zdaj je čas, prostor so reprezentativni primeri njene zadnje ustvarjalne faze. V letu 2017 je za svoj ustvarjalni opus prejela nagrado Ksenije Hribar.
