Tradicionalno slikarstvo žensko praviloma predstavlja kot objekt želje. Lahko je vsa mehka, zapeljiva ali celo vulgarna, lahko je vse, razen želeči subjekt. To se kratko malo ne spodobi. Britanska slikarka Sadie Lee se v svojem delu nanaša tako na tradicionalni subjekt kot na tradicionalne metode oljnega slikarstva, vendar pa z osredotočanjem na žensko perspektivo te tradicije sprevrača in parodira ‘stare mojstre’. Od leta 1992 do leta 1998 je dobila štiri zaporedne nagrade in priporočila za najboljši portret (BP Awards), ki jih razpisuje britanska National Portrait Gallery. Leta 1994 se je v Manchester City Art Galleries zgodila prva samostojna razstava, Venus Envy. Leta 1995 je v Green Street razstavila Portraits. Leta 1997 je imela v National Portrait Gallery (London) razstavo z naslovom A Dying art: Ladies of Burlesque, v kateri je predstavila portrete ostarelih zvezdnic vaudevilla, umetnosti zabavljaštva, ki je cvetela v štiridesetih letih tega stoletja. Čeprav se je blišč omenjene umetnosti davno razblinil, njene prve dame še vedno izžarevajo prvinsko poželjivost in glamur. “Vsako žensko sem hotela naslikati ponosno in dostojanstveno, obenem pa dopustiti, da njena močna spolna identiteta prevlada nad postaranim videzom.” Leto pozneje je razstavljala v East West Gallery (London), kjer je z naslovom Inappropriate Women predstavila slike žensk, ki so nekonvencionalnega videza ali obnašanja in ne izpolnjujejo družbene norme - niso, kot se ‘šika’.
Sadie Lee slika ženske. Toda njene slike niso namenjene moškim niti izključno ženskam. Namenja jih ljudem, ki so zmožni vzdržati pogled. Njene slike namreč gledajo nazaj in se požvižgajo na tradicionalne kategorije subjekta in objekta. Če ne vzdržiš pogleda, pač Ne glej.
