Na odru Cluba Luz je najbolj karizmatična in inovativna valižanska performerka Eddie Ladd ("Trenta igram, kot bi bil Valižan in punca."), in skladatelj/DJ Dewi Evans ob njej. Njun navdih so Kraftwerk, The Fall, Bowie, Brel, Laurie Anderson in Kylie; pevka za osamljenim mikrofonom pusti film za sabo in se s témo sprehodi skozi 12 pesmi koloniziranih razdvojenih možganov, odtujenosti, prizadevanja, žalosti, ekstremnih rešitev in odrešujoče moči popa. Mračna in tesnobna interpretacija pesmi v angleškem in valižanskem jeziku se razteza od ironične verzije Those Were the Days, hita valižanske pevke Mary Hopkins iz leta 1960, do nerazpoznavne obdelave Surf Up skupine The Beach Boys, in nudi navdušujoč in razmišljujoč esej o "valižanskem položaju".
Popolnoma nenavaden nastop, ki meša film, močno energijo fizičnega gledališča in inovativno uporabo tehnologije z raziskovanjem kompleksnih, političnih tem, je Eddie Ladd prinesel mednarodno priznanje. Kritiki so jo slavili z "izjemen talent", "angelski glas laserske ostrine", občudovali so popoln nadzor njenega čustvenega izraza in gibov. Club Luz je prejel nagrado edinburškega Total Theatre (2003) in igral na prestižnem festivalu Battersea Arts Centre Opera v Londonu (2004). Leta 2002 je NESTA (The National Endowment for Science, Technology and the Arts) podelila Eddie dveletno štipendijo za znanstveno delo, da je svoj performans postavila na internet.
Umetnica je nastopala na številnih festivalih in v klubih po Evropi, svoj performans je izvajala na nenavadnih lokacijah, od kmetij in polj do opernih hiš. Njena dela so Callas Sings Mad Songs (1993), Once upon a Time in the West (1996), Lla'th (1999), v prostorsko določenem in na kmetijo postavljenem dogodku se prepletajo smrti Kristusa, Jurija Gagarina in valižanskega kmeta Davida Fincha. Scarface (2000), ironični pogled na ameriške sanje, ki temelji na filmu Briana de Palme iz leta 1983, je prestavljen v zgodbo iz ruralnega zahodnega Walesa, okolja avtoričinega odraščanja. Eddie nastopa že vse življenje: "V zahodnem Walesu ni nič drugega kot kultura, v cerkvi, doma, na koncertih. To je območje, kjer ni jasne meje med proizvajalci in odjemalci kulture. Po petnajstih letih profesionalnega dela je nemogoče vzdrževati ta status. A edina razlika med mojo vpleteno-stjo in vpletenostjo moje družine in prijateljev je nekako ta, da sem jaz za to plačana."
Bettina Knaup
