Prispevek Zdenke Badovinac je namenjen razmisleku o specifiki umetniških arhivov nekaterih vzhodnoevropskih umetnikov povezanih s temami devetdesetih let, še zlasti vojne na teritoriju nekdanje Jugoslavije, pa tudi vprašanju, kako umetniški arhivi vplivajo na drugačno razumevanje zgodovinjenja in s tem tudi muzeja.
Prehod iz socializma v kapitalizem v Vzhodni Evropi je marsikomu vzbujal velika pričakovanja, povezana z boljšimi pogoji življenja in več demokracije. Da smo s socializmom izgubili tudi varnost in družbo solidarnosti, smo se zavedli veliko pozneje. Tudi izguba skupnih kulturnih prostorov večnacionalnih držav, kot je bila SZ, Češkoslovaška in Jugoslavija, se nas najprej ni bog ve kako dotaknila. Ko smo začeli uporabljati internet, se nam je sploh zazdelo, da je svet naš, in tudi te izgube smo se zavedli veliko kasneje. Tega pa ne moremo trditi za človeška življenja, izgubljena v nacionalističnih vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije – ta izguba nas je udarila takoj.
Statistike nam nakazujejo tudi veliko izgubo, ki se posredno nanaša na izgubo spomina, spomina na tiste, ki jih ni več, in spomina na stvari, na materialne dokaze, ki so izginili. Vse bolj smo se zavedali, da nam je bila zgodovina – v kolikor je bila sploh narejena –že ukradena. Vse to je botrovalo temu, da se je v devetdesetih letih v umetnosti pojavil močan impulz arhiviranja. Poleg tega je takrat v svetu prevladovala postmoderna misel, da bomo izgubili tudi svoj avtentičen spomin.
