V avantgardni retoriki, ki jo je sodobna umetnost ponotranjila, sta ideji družbene angažiranosti in umetniškega dosežka tako rekoč id entični, češ da bo po samoodpravitvi umetnosti tovrstni angažma glavni cilj umetnosti. A kljub taki internalizaciji družbeno orientirane dediščine avantgarde je že v šestdesetih letih glavna epistema in dosežek umetnosti postal njen konceptualni presežek, in ne družbeni angažma. Negativna antisocialna genealogija, inherentna umetnosti od prvih modernističnih praks, je pripeljala do različnih manipuliranj s tem konceptualnim presežkom, ki se je postopno s tako lahkoto spremenil v presežno vrednost – »metafizični indeks« ekonomije umetnosti, kot temu pravi D. Diedrichsen. Ne glede na to, ali je ta presežek umetniška kognitivna domislica, simbolni kapital, ki povečuje kulturni učinek umetnine, ali finančna abstrakcija, ki preprosto povečuje ceno umetnosti, deluje kot skrita moč umetnosti v sodobnosti in ga prikrivajo emancipatorni dobri nameni umetnosti.