Zahteva po umetniški avtonomiji v zgodnji moderni dobi ni bila nikoli absolutna. Umetnike so vedno obdajali različni okviri (od arhitekture do ideologije), ki so oblikovali idejo »svobodnega izražanja«. V predavanju je v ospredju zadnjih 30 let eksperimentalnega institucionalizma v Evropi z nekaj referencami na institucionalno kritiko. Podrobneje je predstavljeno, kaj in kako se je spremenilo v pogojih umetniške produkcije in prezentacije, v glavnem skozi prizmo predavateljevega kuratorskega dela. Dogajanje je tudi povezano z bolj teoretskimi premiki od kritičnosti do dekolonialnosti kot ključnima izrazoma, ki sta oblikovala institucionalno in umetniško razmišljanje.
