Pogled skozi ledeno lečo: izkrivljeni svet reflektira nazaj nejasno, bleščavo površino distorziranih oblik, v katerih za trenutek ujamemo lastni odsev. Predstava se odvija v drobovju zemlje, kjer v jamskem podzemlju nastajajo fantazmagorične podobe minevanja. Lepota in grožnja napake, ki nastane kot podzavestni impulz. Ledeno hladen pogled, zaradi katerega stvari, ki so redke, postanejo še dragocenejše.
V jedru prostorske instalacije dvojca P L A T E AU R E S I D U E je kos ledu, natančneje stalaktit, ki ga umetnika iz ledene jame preneseta v muzej in ga tam ohranjata kot muzejski eksponat. Z njim opozarjata na razsežnosti izginjanja ledu zaradi segrevanja ozračja, ki je prizadelo tudi nahajališča ledu pri nas, obenem pa ju vodi fascinacija nad ledom in njegovimi optičnimi lastnostmi. Slednja ju je privedla do eksperimentalne rabe, pri kateri sta v kosu ledu prepoznala kreativni potencial. Iz odpadlega stalaktita sta namreč izdelala ledeno lečo in jo namestila na ohišje fotoaparata lastne izdelave. Ledena leča je tako postala povsem nov umetniški medij, s katerim ustvarjata igro med naravnimi pojavi in gledalčevo percepcijo. V kalejdoskopu podob pa je prisotna tudi paradoksalna ideja o beleženju minevanja prav skozi material, ki tudi sam izginja. Pogled skozi ledeno lečo se namreč prekine, ko se leča stopi in s tem zaključi snemanje. Avtorja jo pri tem izpostavita tudi kot perverzni objekt, saj nam v občudovanje posreduje nekaj, kar obstaja v eksistencialno neugodnih okoliščinah.
Njuna strategija odpora združuje sublimno in vizionarsko. Vedenja o posledicah negativnih okoljskih sprememb ne podajata kot apokaliptično grožnjo, ampak predvsem kot prenos lastne izkušnje in osebnega doživljanja ogroženega okolja na obiskovalca. To omogočita s postavitvijo celostne instalacije, ki je poskus simuliranja narave v instituciji. Gre za interpretacijo jamskega okolja, oblikovanega z živimi materiali, meglo, intenzivno svetlobo, vlago, vonjavami, zvoki, s katerimi premeščata realno in imaginarno.
Poustvarjanje naravnega okolja z izkušnjo konkretne lokacije snemanja in raziskovanja (v tem primeru gre za ledeno jamo na Kunču v Kočevskem Rogu) jima pomaga tudi pri ugotavljanju kompleksnosti naravnih pojavov.
Rezultat postavitve je atmosfersko in senzorično doživetje, pri katerem gre za poskus spreminjanja načina gledanja. Preobrat oziroma prehod je v postavitvi zaznamovan z vstopom obiskovalca v notranjost postavitve, obenem pa sovpada z nenadnim prehodom različnih načinov snemanja v videu, ki se predvaja v notranjosti. Prvi je dokumentaren, z njim nas avtorja vpeljeta v samo zgodbo, drugi pa abstrakten, posnet skozi ledeno lečo. Temu prehodu ustreza tudi njun spust v podzemni svet in vrnitev nazaj, ki jo povezujeta z arhaično mitološkim doživljanjem rituala in iniciacije, v konkretnem primeru pa tudi s preobrazbo posameznikovega načina gledanja in njegovim visceralnim odzivom na izkušnjo. Obe dejanji sta bili ključni tudi v njunem predhodnem umetniškem projektu, imenovanem Ex Topia, ki je podobno raziskoval koncept izginjanja ledenih formacij Triglavskega ledenika. Dodatna povezava s tokratnim projektom Alma mater pa je njuno sledenje načelu ujemanja in soodvisnosti, ki vzpostavi relacijo med visokogorjem in podzemljem, med zgoraj in spodaj.
Naslov projekta Alma mater tako razumemo v nasprotju z običajnim pomenom, ki se nanaša na univerzo. Tu predvsem ustreza pojmu naravnega okolja in spreminjajoči se atmosferi, ki avtorja vodi stran od indoktriniranega navezovanja na izobraževalni sistem. Avtorja ob tem poudarita naravo kot njuno prvo in najpomembnejše izobraževalno okolje. Kot pravita P L A T E AU R E S I D U E: »V človeku je nekaj, s čimer poskuša simulirati naravno in to prikazati na svoj lasten način, kar najintimneje. Poleg tega je v ledu nekaj, kar naju zelo navdušuje!«
